Tertulijan: Pričevanje duše (De testimonio animae)

UVOD

Zagovorom krščanstva, ki se sklicujejo na pričevanje poganskih modrijanov, pesnikov in pisateljev, pogani ne verjamejo. Zategadelj bo pisatelj navedel novo pričevanje. To pričevanje je bolj znano od sleherne knjige, bolj življenjsko od slehernega nauka, bolj razširjeno od sleherne objave, namreč pričevanje preproste človeške duše.(1)
Z vzkliki, ki ji prihajajo kar sami od sebe, duša izpričuje:
a) bivanje enega Boga, njegovo dobrotljivost in pravičnost;(2)
b) bivanje hudobnih duhov;(3)
c) življenje duše po smrti.(4)
To pričevanje je glas narave in njenega stvarnika, Boga; duša tega spoznanja ni zajela iz knjig, če pa iz knjig, gotovo ne iz svetnih, ampak iz Svetega pisma.(5) Poslušaj torej, človek, glas narave, božji glas! (6)

I. Velika pronicljivost (1) in še veliko boljši spomin sta potrebna, če se kdo loti dela in hoče iz splošno priznanih spisov modrijanov in pesnikov ali katerih koli učiteljev svetne vednosti izrabiti pričevanja za krščansko resnico, da se njenim sovražnikom in preganjalcem z njihovim lastnim orodjem (2) dokaže, kako nasprotujejo sebi in kako so do nas krivični. Nekateri, ki so se že prej ukvarjali s slovstvom in sta jim od tega ostala veselje do preiskovanja in trpežen spomin, so pač pri nas na ta način napisali manjša dela ter pri posameznih naukih omenili in navedli smisel, vir, izročilo in dokaze za trditev; iz tega se dá spoznati, da nismo sprejeli nič novega ali strahotnega, glede česar bi nam tudi vsem znani in javni (3) spisi ne pritrjevali, če smo kaj zmotnega zavrgli ali čemu resničnemu pritrdili.(4) Toda zakrknjenost, ki prihaja od nevere, je odrekla vero lastnim učiteljem, sicer zelo slavljenim in branim, če se kje srečajo z dokazi krščanske obrambe.(5) Tedaj so zanje pesniki puhli, kadar bogovom očitajo človeške strasti in izmišljotine,(6) tedaj so modrijani neužitni, kadar trkajo na vrata resnice. Nič več ne bo veljal za modrega in pametnega, kdor bi kaj približno krščanskega trdil, če pa bi se, prezirajoč obrede (7) ali zavračajoč svet, zavzemal za razumnost in modrost, bi ga kar razvpili za kristjana. Nam torej niso nič mar spisi in nauk o narobe sreči, ker se jim v krivih rečeh bolj verjame kot v resničnih. Recimo, da je kdo govoril o enem in edinem Bogu! Dá, še več! Nič naj se ne navaja,(8) kar bi kristjan priznal, ne da bi mogel kaj očitati! Saj tudi tistega, kar se navede, vsi ne poznajo, in kateri poznajo, niso prepričani, da je tako.(9) Toliko manj je upati, da bi našim spisom, ki nihče po njih ne seže, kdor ni že kristjan, ljudje pritrdili.(10)

Novo pričevanje kličem, dá, še več,(11) pričevanje bolj znano od sleherne knjige, bolj življenjsko od slehernega nauka, bolj razširjeno od sleherne objave, večje od celega človeka, namreč vse, kar je človek. (12) Duša, stopi sem v sredo!(13) Če si kaj božjega in večnega, kakor misli večina modrijanov, toliko bolj ne boš lagala; če pa nisi božja, kakor se zdi samo Epikuru, se toliko bolj ne smeš lagati, ali si sprejeta iz nebes ali od zemlje spočeta ali sestavljena iz števil in atomov, ali se s telesom vred pričneš ali se pozneje v telo vseliš, od koder koli in kakor koli daješ človeku, da je umno bitje, zmožno zaznavati in spoznavati. A ne kličem te takšne, ki bi, v šolah izobražena, v knjižnicah izurjena, v akademijah in atiških stebriščih nasičena, bruhala modrost. Tebe, preprosto in samoniklo in neuglajeno in nevedno, pozivam, takšno, kakršno te imajo tisti, ki samo tebe imajo,(14) prav tako z razpotja, s križišča, iz tkalnice. Tvoja nevednost (15) mi je potrebna, kajti tvoji vednosti, čeprav bi bila majhna, nihče ne verjame. Tisto hočem dognati, kar prineseš sama s seboj v človeka, kar si se naučila misliti sama od sebe ali od svojega stvarnika, kdorkoli je. Kolikor vem, nisi kristjanka; zakaj - to je navadna pot - kristjanka postane in se kot taka običajno ne rodi.(16) Vendar pa zdaj kristjani terjajo pričevanje od tebe, od tujke,(17) zoper tvoje, da bi jih pred teboj oblila rdečica, ker nas sovražijo in zasmehujejo zaradi reči, za katere te sedaj zasačijo, da jih tudi ti veš.


II. Nismo jim všeč,(18) ko oznanjamo Boga s tem edinim imenom, (19) edinega, ki je od njega vse in ki mu je vse podložno. Daj, izpričaj, ali tako misliš! Slišimo te namreč, da javno in popolno prosto, kakor mi ne smemo, doma in zunaj takole govoriš: "Bog daj" in "Če je božja volja". S to besedo praviš, da je neki Bog, in mu priznavaš vso oblast, ker se oziraš na njegovo voljo; kajti tudi tajiš, da so drugi bogovi, ko tem vzdevaš posebna imena: Saturn, Jupiter, Mars, Minerva. Zakaj le o enem zatrdno praviš, da je Bog, ki ga imenuješ kratko in malo Bog, tako da rabiš očitno nekaj tujega, dejal bi, izposojenega, če včasih tudi tem praviš bogovi. Tudi narava Boga, ki ga oznanjamo, ti ni skrita. "Bog je dober", "Bog je dobrotljiv" je tvoj vzklik. Seveda dodajaš: "Človek pa je hudoben." Z nasprotno trditvijo kajpada posredno in prikrito očitaš, da je človek zato hudoben, ker se je ločil od dobrega Boga. Celo glede na to, da je vsaka dobra želja v imenu dobrega in dobrotljivega Boga pri nas znamenje najvišjega nravnega reda in svetega življenja, tako z lahkoto praviš, kakor bi moral reči kristjan: "Bog te blagoslovi!" Če pa imenovanje Boga obrneš v kletev, prav tako čisto po naše s svojo besedo priznaš, da ima on vso oblast nad nami. So ljudje, ki Boga sicer ne taje, vendar pa ga nimajo za opazovalca, pričo in sodnika. Zaradi tega seveda nas, ki iz strahu pred napovedano sodbo, ta nauk radi priznavamo, na moč odklanjajo.(20) S tem, da mu jemljejo skrb opazovanja in breme kaznovanja, hočejo častiti Boga, ki mu niti srda ne priznavajo. Kajti, če se Bog huduje, pravijo, je spremenljiv in zmožen trpeti; kar pa trpi in se spreminja, utegne tudi miniti, česar pa Bog ne more. Ker pa le-ti drugje priznavajo, da je duša božja in od Boga dana, se skrivajo v pričevanje duše same, ki se da obrniti proti prejšnjemu mnenju. Če je namreč duša božja ali od Boga dana, brez dvoma pozna svojega dajalca, in če ga pozna, se ga tudi boji, naposled tudi kot svojega tako mogočnega stvarnika.(21) Mar se ne boji njega, ko si bolj želi, da bi bil milostljiv kot pa srdit? Od kod torej naravni strah duše pred Bogom, če se Bog ne zna kregati? Kako se ga bo kdo bal, če se ne zna srditi? Česa se boji, če ne srda? Zakaj se boji srda, če ne zaradi kazni?(22) Odkod kazen, če ne od sodbe? Odkod sodba, če ne od oblasti? Kdo ima najvišjo oblast, če ne edini Bog? Odtod torej, duša, iz tvoje zavesti ti prihaja pravica, doma in zunaj, ne da bi se ti kdo posmehoval ali ti prepovedal, oznanjati: "Bog vse vidi," "Bogu priporočam," "Bog bo povrnil", "Bog bo med nama sodil." Odkod imaš to, dasi nisi kristjan? In tako kličeš Boga za sodnika pogostokrat celo tedaj, ko ti glavo obdaja Cererin trak, ko te ogrinja Saturnov škrlatni plašč in Izidino platneno odelo, da, celo v templjih. Stojiš pred Eskulapom, krasiš Junono v njenem bronastem kipu, Minervi nadevaš čelado s temnimi okraski,(23) pa nobenega od bogov pred seboj ne kličeš za pričo. Pred svojim sodiščem pozivaš sodnika od drugod, v svojih templjih trpiš drugega Boga. O pričevanje resnice, ki celo vpričo demonov (24) postavlja pričo (25) za kristjane!


III. Ko pa trdimo, da so to demoni, se posmehuje kak Hrizipov (26) privrženec, kajpada kot da tega tudi ne dokažemo, ko jih mi edini iz telesa izganjamo. Tvoje zakletve odgovarjajo, da demoni so in da je nad njimi prekletstvo. "Demon" praviš človeku,(27) ki je zaradi nečistosti ali hudobije ali napuha ali kateregakoli madeža, kakršne pripisujemo demonom, tako zoprn, da ga moraš sovražiti. Satana pa omenjaš, kadar te kaj muči in kadar zavračaš in s trudom odbijaš; mi pravimo o njem, da je angel hudobije, mojster sleherne zmote, zapeljivec vsega sveta; on je že na začetku ujel človeka v zanke, da je prestopil božjo zapoved in, zato v smrt izročen, povzročil, da odtlej ves rod, ki je okužen od njegovega semena, dalje in dalje prenaša njegovo obsodbo.(28) Slutiš (29) torej, kdo te spravlja v pogubo; in dasi ga spoznajo samo kristjani ali katerakoli Gospodu zvesta verska družba,(30) ga vendar tudi ti poznaš, ko ga sovražiš.


IV. Kar pa zadeva izrek, ki je tebi še bližji,(31) saj meri kar na tvoje bistvo, trdimo, da ostaneš, ko ugasne življenje, in čakaš sodni dan ter si določena, kakor si zaslužila, za muko ali tolažbo, obojno večno; da boš to vzela nase, se ti mora vrniti prejšnja podstat ter tvar in spomin istega človeka, ker ne moreš čutiti nič hudega ali dobrega brez občutljivega mesa in ker ni nikakršnega vzroka za sodbo, če se ne postavi pred njo tisti, ki je zaslužil muko sodbe. Dasi je ta krščanska misel veliko častnejša od pitagorejske, ker te ne preseljuje v živali, dasi je popolnejša od platonske, ker ti tudi vrača telo, tvojo doto, dasi je dostojanstvenejša od epikurejske, ker te brani pogina, pa jo vendar zaradi njenega imena (32) štejejo za golo blodnjo, budalost in, kakor pravijo, drzno sanjarijo. Toda ni nas sram, če se naša sanjarija ujema s teboj. Zakaj prvič, ko se spomniš kakega rajnega, ga imenuješ "ubožček",(33) pa ne zato, ker bi bil ugrabljen iz dobrine življenja, marveč kakor da je že zapisan kazni in sodbi. Sicer pa ob drugi priložnosti praviš o rajnih, da so "na varnem". S tem priznavaš, da je življenje težava in smrt dobrota. Dalje praviš, da so "na varnem", kadar se odpravljaš s prigrizki in poslasticami (34) pred mestna vrata na grobove, da tam pravzaprav sebi prirediš pogrebščino, ali kadar se z grobov vračaš židane volje. Toda jaz terjam tvoje trezno(35) mnenje. "Ubožčke" imenuješ rajne, ko govoriš s svojega stališča, ko si daleč od njih. Kajti pri njihovi gostiji, ko so tako rekoč navzoči in s teboj za mizo, bi jim njihove usode ne mogla očitati.(36) Vljudna moraš biti z njimi, ker se zaradi njih gostiš. "Ubožček" praviš torej človeku, ki ničesar ne čuti? Zakaj pa ga preklinjaš, kakor da bi kaj čutil? Če te zbode spomin na koga, ker te je prizadela njegova žalitev, mu želiš, naj mu bo "zemlja težka" in naj "njegov pepel trpi muko v podzemlju". Prav tako v dobrem smislu: če si komu hvalo dolžan, prosiš "okrepčilo njegovim kostem in njegovemu pepelu" in želiš, naj v podzemlju "v miru počiva". Če po smrti zate ni več trpljenja, če ti ne ostane nič čuta, če te nič več ni, ko zapustiš to telo, zakaj lažeš sebi v škodo,(37) kakor da bi mogla še potem kaj trpeti? Da, zakaj se smrti sploh bojiš? Ničesar se ti ni bati po smrti, ker ti tudi ni nič trpeti po smrti.

Utegnilo bi se sicer reči, da se smrti ne bojimo zato, ker preti za prihodnost, marveč zato, ker prestriže ugodnost življenja. Toda, ker prav tako izginejo tudi mnoge številnejše zoprnosti življenja, smrt odplavi strah, ko ti pridobi važnejši del; tako se ni več bati izgube dobrin, ki jim je za protiutež druga dobrina, namreč mir pred zoprnostmi. Ni nas treba biti strah tistega, kar nas reši slehernega strahu. Če se bojiš iti iz življenja, ker si ga spoznala za veliko dobrino, se gotovo ne smeš bati smrti, ker ne veš, ali je zlo. Toda ker se bojiš, veš, da je zlo. Ne bi vedela, da je zlo, ker se tudi ne bi bala, ko ne bi vedela, da je po smrti nekaj, kar jo dela zlo, da se je bojiš. Ne govorimo zdaj o naravnem nagonu, da nas je smrti strah. Nihče se ne boji tistega, čemur ne more uiti. Od druge strani stopam v boj, namreč od veselejšega upanja po smrti. Skoraj vsem je prirojena želja, da bi bili po smrti slavni. Predolgo bi bilo naštevati Kurtije, Regule in grške junake, ki brez števila poročil o njih pripoveduje, kako so prezirali smrt, da bi bili po smrti slavni. Kdo si danes ne prizadeva, da bi ostal njegov spomin po smrti živ, tako da skuša ohraniti svoje ime s slovstvenimi deli ali s skromno hvalo lepega življenja ali vsaj s sijajnim nagrobnim spomenikom? Od kod ima duša, da se danes trudi za nekaj, kar hoče šele po smrti, in da si tako skrbno pripravlja, kar bo šele po ločitvi uživala? Nič bi ji ne bilo mar, kaj bo po smrti, če bi prav nič ne vedela, kaj bo po smrti.

Toda, morda se bolj zavedaš čutenja po smrti kot prihodnjega vstajenja, za katerega nam očitajo, da ga predrzno pričakujemo. Pa tudi le-to duša oznanja. Kajti, če kdo o kom, ki je že davno umrl, povprašuje, kot da bi bil še med živimi, nam je kar pri roki beseda: "Odšel je in se mora vrniti."


V. Kolikor so ta pričevanja duše resnična, so tudi preprosta, kolikor so preprosta, so tudi splošno znana, kolikor so splošno znana, so tudi skupna, kolikor so skupna, so tudi naravna, kolikor so naravna, so tudi božja. Menim, da se ne morejo zdeti nikomur pogrošna in smešna, če pomisli na vzvišenost narave, iz katere izvira veljava duše. Kolikor priznaš učiteljici, toliko boš prisodil učenki. Učiteljica je narava, duša je učenka. Karkoli je ona učila in se ta naučila, je izročil Bog, namreč učitelj učenke. Kaj utegne duša slutiti o svojem najvišjem učitelju, to moreš ti presoditi po njej, ki je v tebi. Zaznaj njo, ki je vzrok za tvoje zaznavanje. Preudari, kako prerokuje s slutnjami, kako razlaga znamenja, kako v dogodkih gleda prihodnost. Je mar čudno, če zna človeku oznanjati božje navdihe, saj je dana od Boga? Je mar tako čudno, če pozna njega, ki jo je dal? Celo ko jo je nasprotnik ujel v zanko, se spominja svojega stvarnika in njegove dobrote in volje ter svojega cilja in tudi svojega nasprotnika samega. Je mar torej tako čudno, če oznanja prav tisto, kar je dal Bog spoznati svojim, saj je dana od Boga?

Kdor pa meni, da takšni izlivi duše niso nauk narave in skriti zaklad prirojenega in vrojenega znanja, bo rajši trdil, da so navado in, dejal bi, že kar razvado takega govorjenja utrdila mnenja, ki jih je zaneslo iz objavljenih spisov med množico. Gotovo pa je bila duša prej od črke, beseda prej od knjige, misel prej od pisala, človek sam prej od modrijana in pesnika. Naj torej mislimo, da so ljudje, preden so nastali in se razširili spisi, živeli nemi, brez takšnih izrekov? Mar ni nihče govoril o Bogu in njegovi dobroti, nihče o smrti in nihče o podzemlju? Kot berač uboga je bila menda govorica, da sploh ni mogla obstajati zaradi pomanjkanja besed, ki jih tudi danes, ko je popolnejša, bogatejša in izrazitejša, ne more pogrešati, če nekdaj, preden je slovstvo na svetu vzklilo, preden je bil, menim, rojen Merkur (38) rojen, ni bilo izrekov, ki so tako lahki, tako navadni, danes tako bližnji, da se nekako kar sami od sebe porajajo na ustnicah. Odkod, prosim, se je pa slovstvu posrečilo spoznati in v navadno govorico zasejati nekaj, česar si še nikoli noben duh ni zamislil ali noben jezik izgovoril ali nobeno uho ujelo? Ker pa so božja pisma, ki jih imamo mi ali Judi, na katera smo mi vcepljeni kot na divjo oljko,(39) po času mnogo ali vsaj nekaj malega pred svetno književnostjo,(40) kakor smo drugje povedali, da bi dokazali njihovo verodostojnost,(41) in če si je duša te izreke prilastila iz pisem, je treba pač misliti, da jih je vzela iz naših, ne iz vaših; prejšnje je pač boljše za pouk duše kot pa poznejše, saj je tudi to čakalo, da je sprejelo pouk od prejšnjega. Ko bi tudi priznali, da je (duša) prejela pouk od vašega, sega vendarle nauk nazaj do glavnega vira, in karkoli ste nemara vi od našega vzeli in izročili, je naše, prav naše. Ker je s tem torej tako, ni toliko pomembno, ali je znanje duše oblikovano od Boga ali od božjih pisem. Kaj hočeš torej, človek, da bi to (42) prišlo v splošno in stalno rabo iz človeških izrekov tvojih spisov?(43)


VI. Verjemi torej svojim spisom in po naših pojasnitvah verjemi toliko bolj božjim, toda po razsodbi duše prav tako naravi. Izberi, katera verodostojnost od teh se ti zdi sestra resnice. Če že glede svojega slovstva dvomiš, vedi: ne Bog ne narava ne lažeta. Da boš pa Bogu in naravi verjel, verjemi duši; tako se bo zgodilo, da boš verjel tudi sebi. Ona, prav ona (44) je, ki jo toliko ceniš, kolikor ona ceni tebe, ki si ves njen, ki ti je vse, ki brez nje ne moreš ne živeti ne umreti, ki zaradi nje zanemarjaš bogove.(45) Ko te je namreč strah postati kristjan, prisluhni njej! Zakaj imenuje Boga, čeprav časti drugega? Zakaj govori o demonih, ko v kletvicah šiba duhove? Zakaj zarotuje (46) proti nebu in zaklinja (47) proti zemlji? Zakaj nekje služi, in vendar drugje išče maščevalca? Zakaj sodi o mrtvih? Katere besede ima od kristjanov, ki jih ne mara ne slišati ne videti? Zakaj nam je dala te besede ali jih od nas sprejela? Zakaj je to učila ali se tega naučila? Naj ti zbudi sum soglasje v besedah kljub tolikšnemu nesoglasju v ravnanju! Puhla glava si, če bi hotel kaj takega pripisovati našemu in grškemu jeziku, ki veljata za sorodna med seboj, da bi tajil splošnost narave. Duša ne pade iz neba samo Latincem in Argivcem.(48) Pri vseh narodih je človek isti; različno je ime, duša je ena, različna beseda, eden je duh, različen je zvok, vsako ljudstvo ima lastno govorico, toda tvarina govorice je skupna. Bog je povsod in božja dobrota povsod; hudič je povsod in kletev nad hudičem povsod; sklicevanje na božjo sodbo je povsod in zavest smrti povsod in pričevanje povsod. Sleherna duša s svojo polno pravico razglaša, kar nam (49) niti šepetati ni dovoljeno. Po pravici je torej vsaka duša obtoženka in priča, toliko kriva zmot, kolikor priča za resnico. In tako bo na dan sodbe stala pred božjimi dvori, ne da bi imela kaj povedati.(50) Boga si oznanjala, pa ga nisi iskala; demone si s studom zavračala, in si jih molila; sklicevala si se na božjo sodbo, in nisi verjela, da je; peklenske kazni si slutila, in se jih nisi varovala. Krščansko ime si poznala, in si ga preganjala.

Prevedel Franc Ksaver Lukman.

Pregledal fr. Miran Špelič OFM. Postavljeno 10. septembra 2001.