Tertulijan: Prièevanje duše (De testimonio animae)

UVOD

Zagovorom kršèanstva, ki se sklicujejo na prièevanje poganskih modrijanov, pesnikov in pisateljev, pogani ne verjamejo. Zategadelj bo pisatelj navedel novo prièevanje. To prièevanje je bolj znano od sleherne knjige, bolj življenjsko od slehernega nauka, bolj razširjeno od sleherne objave, namreè prièevanje preproste èloveške duše.(1)
Z vzkliki, ki ji prihajajo kar sami od sebe, duša izprièuje:
a) bivanje enega Boga, njegovo dobrotljivost in praviènost;(2)
b) bivanje hudobnih duhov;(3)
c) življenje duše po smrti.(4)
To prièevanje je glas narave in njenega stvarnika, Boga; duša tega spoznanja ni zajela iz knjig, èe pa iz knjig, gotovo ne iz svetnih, ampak iz Svetega pisma.(5) Poslušaj torej, èlovek, glas narave, božji glas! (6)

I. Velika pronicljivost (1) in še veliko boljši spomin sta potrebna, èe se kdo loti dela in hoèe iz splošno priznanih spisov modrijanov in pesnikov ali katerih koli uèiteljev svetne vednosti izrabiti prièevanja za kršèansko resnico, da se njenim sovražnikom in preganjalcem z njihovim lastnim orodjem (2) dokaže, kako nasprotujejo sebi in kako so do nas krivièni. Nekateri, ki so se že prej ukvarjali s slovstvom in sta jim od tega ostala veselje do preiskovanja in trpežen spomin, so paè pri nas na ta naèin napisali manjša dela ter pri posameznih naukih omenili in navedli smisel, vir, izroèilo in dokaze za trditev; iz tega se dá spoznati, da nismo sprejeli niè novega ali strahotnega, glede èesar bi nam tudi vsem znani in javni (3) spisi ne pritrjevali, èe smo kaj zmotnega zavrgli ali èemu resniènemu pritrdili.(4) Toda zakrknjenost, ki prihaja od nevere, je odrekla vero lastnim uèiteljem, sicer zelo slavljenim in branim, èe se kje sreèajo z dokazi kršèanske obrambe.(5) Tedaj so zanje pesniki puhli, kadar bogovom oèitajo èloveške strasti in izmišljotine,(6) tedaj so modrijani neužitni, kadar trkajo na vrata resnice. Niè veè ne bo veljal za modrega in pametnega, kdor bi kaj približno kršèanskega trdil, èe pa bi se, prezirajoè obrede (7) ali zavraèajoè svet, zavzemal za razumnost in modrost, bi ga kar razvpili za kristjana. Nam torej niso niè mar spisi in nauk o narobe sreèi, ker se jim v krivih reèeh bolj verjame kot v resniènih. Recimo, da je kdo govoril o enem in edinem Bogu! Dá, še veè! Niè naj se ne navaja,(8) kar bi kristjan priznal, ne da bi mogel kaj oèitati! Saj tudi tistega, kar se navede, vsi ne poznajo, in kateri poznajo, niso preprièani, da je tako.(9) Toliko manj je upati, da bi našim spisom, ki nihèe po njih ne seže, kdor ni že kristjan, ljudje pritrdili.(10)

Novo prièevanje klièem, dá, še veè,(11) prièevanje bolj znano od sleherne knjige, bolj življenjsko od slehernega nauka, bolj razširjeno od sleherne objave, veèje od celega èloveka, namreè vse, kar je èlovek. (12) Duša, stopi sem v sredo!(13) Èe si kaj božjega in veènega, kakor misli veèina modrijanov, toliko bolj ne boš lagala; èe pa nisi božja, kakor se zdi samo Epikuru, se toliko bolj ne smeš lagati, ali si sprejeta iz nebes ali od zemlje spoèeta ali sestavljena iz števil in atomov, ali se s telesom vred prièneš ali se pozneje v telo vseliš, od koder koli in kakor koli daješ èloveku, da je umno bitje, zmožno zaznavati in spoznavati. A ne klièem te takšne, ki bi, v šolah izobražena, v knjižnicah izurjena, v akademijah in atiških stebrišèih nasièena, bruhala modrost. Tebe, preprosto in samoniklo in neuglajeno in nevedno, pozivam, takšno, kakršno te imajo tisti, ki samo tebe imajo,(14) prav tako z razpotja, s križišèa, iz tkalnice. Tvoja nevednost (15) mi je potrebna, kajti tvoji vednosti, èeprav bi bila majhna, nihèe ne verjame. Tisto hoèem dognati, kar prineseš sama s seboj v èloveka, kar si se nauèila misliti sama od sebe ali od svojega stvarnika, kdorkoli je. Kolikor vem, nisi kristjanka; zakaj - to je navadna pot - kristjanka postane in se kot taka obièajno ne rodi.(16) Vendar pa zdaj kristjani terjajo prièevanje od tebe, od tujke,(17) zoper tvoje, da bi jih pred teboj oblila rdeèica, ker nas sovražijo in zasmehujejo zaradi reèi, za katere te sedaj zasaèijo, da jih tudi ti veš.


II. Nismo jim všeè,(18) ko oznanjamo Boga s tem edinim imenom, (19) edinega, ki je od njega vse in ki mu je vse podložno. Daj, izprièaj, ali tako misliš! Slišimo te namreè, da javno in popolno prosto, kakor mi ne smemo, doma in zunaj takole govoriš: "Bog daj" in "Èe je božja volja". S to besedo praviš, da je neki Bog, in mu priznavaš vso oblast, ker se oziraš na njegovo voljo; kajti tudi tajiš, da so drugi bogovi, ko tem vzdevaš posebna imena: Saturn, Jupiter, Mars, Minerva. Zakaj le o enem zatrdno praviš, da je Bog, ki ga imenuješ kratko in malo Bog, tako da rabiš oèitno nekaj tujega, dejal bi, izposojenega, èe vèasih tudi tem praviš bogovi. Tudi narava Boga, ki ga oznanjamo, ti ni skrita. "Bog je dober", "Bog je dobrotljiv" je tvoj vzklik. Seveda dodajaš: "Èlovek pa je hudoben." Z nasprotno trditvijo kajpada posredno in prikrito oèitaš, da je èlovek zato hudoben, ker se je loèil od dobrega Boga. Celo glede na to, da je vsaka dobra želja v imenu dobrega in dobrotljivega Boga pri nas znamenje najvišjega nravnega reda in svetega življenja, tako z lahkoto praviš, kakor bi moral reèi kristjan: "Bog te blagoslovi!" Èe pa imenovanje Boga obrneš v kletev, prav tako èisto po naše s svojo besedo priznaš, da ima on vso oblast nad nami. So ljudje, ki Boga sicer ne taje, vendar pa ga nimajo za opazovalca, prièo in sodnika. Zaradi tega seveda nas, ki iz strahu pred napovedano sodbo, ta nauk radi priznavamo, na moè odklanjajo.(20) S tem, da mu jemljejo skrb opazovanja in breme kaznovanja, hoèejo èastiti Boga, ki mu niti srda ne priznavajo. Kajti, èe se Bog huduje, pravijo, je spremenljiv in zmožen trpeti; kar pa trpi in se spreminja, utegne tudi miniti, èesar pa Bog ne more. Ker pa le-ti drugje priznavajo, da je duša božja in od Boga dana, se skrivajo v prièevanje duše same, ki se da obrniti proti prejšnjemu mnenju. Èe je namreè duša božja ali od Boga dana, brez dvoma pozna svojega dajalca, in èe ga pozna, se ga tudi boji, naposled tudi kot svojega tako mogoènega stvarnika.(21) Mar se ne boji njega, ko si bolj želi, da bi bil milostljiv kot pa srdit? Od kod torej naravni strah duše pred Bogom, èe se Bog ne zna kregati? Kako se ga bo kdo bal, èe se ne zna srditi? Èesa se boji, èe ne srda? Zakaj se boji srda, èe ne zaradi kazni?(22) Odkod kazen, èe ne od sodbe? Odkod sodba, èe ne od oblasti? Kdo ima najvišjo oblast, èe ne edini Bog? Odtod torej, duša, iz tvoje zavesti ti prihaja pravica, doma in zunaj, ne da bi se ti kdo posmehoval ali ti prepovedal, oznanjati: "Bog vse vidi," "Bogu priporoèam," "Bog bo povrnil", "Bog bo med nama sodil." Odkod imaš to, dasi nisi kristjan? In tako klièeš Boga za sodnika pogostokrat celo tedaj, ko ti glavo obdaja Cererin trak, ko te ogrinja Saturnov škrlatni plašè in Izidino platneno odelo, da, celo v templjih. Stojiš pred Eskulapom, krasiš Junono v njenem bronastem kipu, Minervi nadevaš èelado s temnimi okraski,(23) pa nobenega od bogov pred seboj ne klièeš za prièo. Pred svojim sodišèem pozivaš sodnika od drugod, v svojih templjih trpiš drugega Boga. O prièevanje resnice, ki celo vprièo demonov (24) postavlja prièo (25) za kristjane!


III. Ko pa trdimo, da so to demoni, se posmehuje kak Hrizipov (26) privrženec, kajpada kot da tega tudi ne dokažemo, ko jih mi edini iz telesa izganjamo. Tvoje zakletve odgovarjajo, da demoni so in da je nad njimi prekletstvo. "Demon" praviš èloveku,(27) ki je zaradi neèistosti ali hudobije ali napuha ali kateregakoli madeža, kakršne pripisujemo demonom, tako zoprn, da ga moraš sovražiti. Satana pa omenjaš, kadar te kaj muèi in kadar zavraèaš in s trudom odbijaš; mi pravimo o njem, da je angel hudobije, mojster sleherne zmote, zapeljivec vsega sveta; on je že na zaèetku ujel èloveka v zanke, da je prestopil božjo zapoved in, zato v smrt izroèen, povzroèil, da odtlej ves rod, ki je okužen od njegovega semena, dalje in dalje prenaša njegovo obsodbo.(28) Slutiš (29) torej, kdo te spravlja v pogubo; in dasi ga spoznajo samo kristjani ali katerakoli Gospodu zvesta verska družba,(30) ga vendar tudi ti poznaš, ko ga sovražiš.


IV. Kar pa zadeva izrek, ki je tebi še bližji,(31) saj meri kar na tvoje bistvo, trdimo, da ostaneš, ko ugasne življenje, in èakaš sodni dan ter si doloèena, kakor si zaslužila, za muko ali tolažbo, obojno veèno; da boš to vzela nase, se ti mora vrniti prejšnja podstat ter tvar in spomin istega èloveka, ker ne moreš èutiti niè hudega ali dobrega brez obèutljivega mesa in ker ni nikakršnega vzroka za sodbo, èe se ne postavi pred njo tisti, ki je zaslužil muko sodbe. Dasi je ta kršèanska misel veliko èastnejša od pitagorejske, ker te ne preseljuje v živali, dasi je popolnejša od platonske, ker ti tudi vraèa telo, tvojo doto, dasi je dostojanstvenejša od epikurejske, ker te brani pogina, pa jo vendar zaradi njenega imena (32) štejejo za golo blodnjo, budalost in, kakor pravijo, drzno sanjarijo. Toda ni nas sram, èe se naša sanjarija ujema s teboj. Zakaj prviè, ko se spomniš kakega rajnega, ga imenuješ "ubožèek",(33) pa ne zato, ker bi bil ugrabljen iz dobrine življenja, marveè kakor da je že zapisan kazni in sodbi. Sicer pa ob drugi priložnosti praviš o rajnih, da so "na varnem". S tem priznavaš, da je življenje težava in smrt dobrota. Dalje praviš, da so "na varnem", kadar se odpravljaš s prigrizki in poslasticami (34) pred mestna vrata na grobove, da tam pravzaprav sebi prirediš pogrebšèino, ali kadar se z grobov vraèaš židane volje. Toda jaz terjam tvoje trezno(35) mnenje. "Ubožèke" imenuješ rajne, ko govoriš s svojega stališèa, ko si daleè od njih. Kajti pri njihovi gostiji, ko so tako rekoè navzoèi in s teboj za mizo, bi jim njihove usode ne mogla oèitati.(36) Vljudna moraš biti z njimi, ker se zaradi njih gostiš. "Ubožèek" praviš torej èloveku, ki nièesar ne èuti? Zakaj pa ga preklinjaš, kakor da bi kaj èutil? Èe te zbode spomin na koga, ker te je prizadela njegova žalitev, mu želiš, naj mu bo "zemlja težka" in naj "njegov pepel trpi muko v podzemlju". Prav tako v dobrem smislu: èe si komu hvalo dolžan, prosiš "okrepèilo njegovim kostem in njegovemu pepelu" in želiš, naj v podzemlju "v miru poèiva". Èe po smrti zate ni veè trpljenja, èe ti ne ostane niè èuta, èe te niè veè ni, ko zapustiš to telo, zakaj lažeš sebi v škodo,(37) kakor da bi mogla še potem kaj trpeti? Da, zakaj se smrti sploh bojiš? Nièesar se ti ni bati po smrti, ker ti tudi ni niè trpeti po smrti.

Utegnilo bi se sicer reèi, da se smrti ne bojimo zato, ker preti za prihodnost, marveè zato, ker prestriže ugodnost življenja. Toda, ker prav tako izginejo tudi mnoge številnejše zoprnosti življenja, smrt odplavi strah, ko ti pridobi važnejši del; tako se ni veè bati izgube dobrin, ki jim je za protiutež druga dobrina, namreè mir pred zoprnostmi. Ni nas treba biti strah tistega, kar nas reši slehernega strahu. Èe se bojiš iti iz življenja, ker si ga spoznala za veliko dobrino, se gotovo ne smeš bati smrti, ker ne veš, ali je zlo. Toda ker se bojiš, veš, da je zlo. Ne bi vedela, da je zlo, ker se tudi ne bi bala, ko ne bi vedela, da je po smrti nekaj, kar jo dela zlo, da se je bojiš. Ne govorimo zdaj o naravnem nagonu, da nas je smrti strah. Nihèe se ne boji tistega, èemur ne more uiti. Od druge strani stopam v boj, namreè od veselejšega upanja po smrti. Skoraj vsem je prirojena želja, da bi bili po smrti slavni. Predolgo bi bilo naštevati Kurtije, Regule in grške junake, ki brez števila poroèil o njih pripoveduje, kako so prezirali smrt, da bi bili po smrti slavni. Kdo si danes ne prizadeva, da bi ostal njegov spomin po smrti živ, tako da skuša ohraniti svoje ime s slovstvenimi deli ali s skromno hvalo lepega življenja ali vsaj s sijajnim nagrobnim spomenikom? Od kod ima duša, da se danes trudi za nekaj, kar hoèe šele po smrti, in da si tako skrbno pripravlja, kar bo šele po loèitvi uživala? Niè bi ji ne bilo mar, kaj bo po smrti, èe bi prav niè ne vedela, kaj bo po smrti.

Toda, morda se bolj zavedaš èutenja po smrti kot prihodnjega vstajenja, za katerega nam oèitajo, da ga predrzno prièakujemo. Pa tudi le-to duša oznanja. Kajti, èe kdo o kom, ki je že davno umrl, povprašuje, kot da bi bil še med živimi, nam je kar pri roki beseda: "Odšel je in se mora vrniti."


V. Kolikor so ta prièevanja duše resnièna, so tudi preprosta, kolikor so preprosta, so tudi splošno znana, kolikor so splošno znana, so tudi skupna, kolikor so skupna, so tudi naravna, kolikor so naravna, so tudi božja. Menim, da se ne morejo zdeti nikomur pogrošna in smešna, èe pomisli na vzvišenost narave, iz katere izvira veljava duše. Kolikor priznaš uèiteljici, toliko boš prisodil uèenki. Uèiteljica je narava, duša je uèenka. Karkoli je ona uèila in se ta nauèila, je izroèil Bog, namreè uèitelj uèenke. Kaj utegne duša slutiti o svojem najvišjem uèitelju, to moreš ti presoditi po njej, ki je v tebi. Zaznaj njo, ki je vzrok za tvoje zaznavanje. Preudari, kako prerokuje s slutnjami, kako razlaga znamenja, kako v dogodkih gleda prihodnost. Je mar èudno, èe zna èloveku oznanjati božje navdihe, saj je dana od Boga? Je mar tako èudno, èe pozna njega, ki jo je dal? Celo ko jo je nasprotnik ujel v zanko, se spominja svojega stvarnika in njegove dobrote in volje ter svojega cilja in tudi svojega nasprotnika samega. Je mar torej tako èudno, èe oznanja prav tisto, kar je dal Bog spoznati svojim, saj je dana od Boga?

Kdor pa meni, da takšni izlivi duše niso nauk narave in skriti zaklad prirojenega in vrojenega znanja, bo rajši trdil, da so navado in, dejal bi, že kar razvado takega govorjenja utrdila mnenja, ki jih je zaneslo iz objavljenih spisov med množico. Gotovo pa je bila duša prej od èrke, beseda prej od knjige, misel prej od pisala, èlovek sam prej od modrijana in pesnika. Naj torej mislimo, da so ljudje, preden so nastali in se razširili spisi, živeli nemi, brez takšnih izrekov? Mar ni nihèe govoril o Bogu in njegovi dobroti, nihèe o smrti in nihèe o podzemlju? Kot beraè uboga je bila menda govorica, da sploh ni mogla obstajati zaradi pomanjkanja besed, ki jih tudi danes, ko je popolnejša, bogatejša in izrazitejša, ne more pogrešati, èe nekdaj, preden je slovstvo na svetu vzklilo, preden je bil, menim, rojen Merkur (38) rojen, ni bilo izrekov, ki so tako lahki, tako navadni, danes tako bližnji, da se nekako kar sami od sebe porajajo na ustnicah. Odkod, prosim, se je pa slovstvu posreèilo spoznati in v navadno govorico zasejati nekaj, èesar si še nikoli noben duh ni zamislil ali noben jezik izgovoril ali nobeno uho ujelo? Ker pa so božja pisma, ki jih imamo mi ali Judi, na katera smo mi vcepljeni kot na divjo oljko,(39) po èasu mnogo ali vsaj nekaj malega pred svetno književnostjo,(40) kakor smo drugje povedali, da bi dokazali njihovo verodostojnost,(41) in èe si je duša te izreke prilastila iz pisem, je treba paè misliti, da jih je vzela iz naših, ne iz vaših; prejšnje je paè boljše za pouk duše kot pa poznejše, saj je tudi to èakalo, da je sprejelo pouk od prejšnjega. Ko bi tudi priznali, da je (duša) prejela pouk od vašega, sega vendarle nauk nazaj do glavnega vira, in karkoli ste nemara vi od našega vzeli in izroèili, je naše, prav naše. Ker je s tem torej tako, ni toliko pomembno, ali je znanje duše oblikovano od Boga ali od božjih pisem. Kaj hoèeš torej, èlovek, da bi to (42) prišlo v splošno in stalno rabo iz èloveških izrekov tvojih spisov?(43)


VI. Verjemi torej svojim spisom in po naših pojasnitvah verjemi toliko bolj božjim, toda po razsodbi duše prav tako naravi. Izberi, katera verodostojnost od teh se ti zdi sestra resnice. Èe že glede svojega slovstva dvomiš, vedi: ne Bog ne narava ne lažeta. Da boš pa Bogu in naravi verjel, verjemi duši; tako se bo zgodilo, da boš verjel tudi sebi. Ona, prav ona (44) je, ki jo toliko ceniš, kolikor ona ceni tebe, ki si ves njen, ki ti je vse, ki brez nje ne moreš ne živeti ne umreti, ki zaradi nje zanemarjaš bogove.(45) Ko te je namreè strah postati kristjan, prisluhni njej! Zakaj imenuje Boga, èeprav èasti drugega? Zakaj govori o demonih, ko v kletvicah šiba duhove? Zakaj zarotuje (46) proti nebu in zaklinja (47) proti zemlji? Zakaj nekje služi, in vendar drugje išèe mašèevalca? Zakaj sodi o mrtvih? Katere besede ima od kristjanov, ki jih ne mara ne slišati ne videti? Zakaj nam je dala te besede ali jih od nas sprejela? Zakaj je to uèila ali se tega nauèila? Naj ti zbudi sum soglasje v besedah kljub tolikšnemu nesoglasju v ravnanju! Puhla glava si, èe bi hotel kaj takega pripisovati našemu in grškemu jeziku, ki veljata za sorodna med seboj, da bi tajil splošnost narave. Duša ne pade iz neba samo Latincem in Argivcem.(48) Pri vseh narodih je èlovek isti; razlièno je ime, duša je ena, razlièna beseda, eden je duh, razlièen je zvok, vsako ljudstvo ima lastno govorico, toda tvarina govorice je skupna. Bog je povsod in božja dobrota povsod; hudiè je povsod in kletev nad hudièem povsod; sklicevanje na božjo sodbo je povsod in zavest smrti povsod in prièevanje povsod. Sleherna duša s svojo polno pravico razglaša, kar nam (49) niti šepetati ni dovoljeno. Po pravici je torej vsaka duša obtoženka in prièa, toliko kriva zmot, kolikor prièa za resnico. In tako bo na dan sodbe stala pred božjimi dvori, ne da bi imela kaj povedati.(50) Boga si oznanjala, pa ga nisi iskala; demone si s studom zavraèala, in si jih molila; sklicevala si se na božjo sodbo, in nisi verjela, da je; peklenske kazni si slutila, in se jih nisi varovala. Kršèansko ime si poznala, in si ga preganjala.

Prevedel Franc Ksaver Lukman.

Pregledal fr. Miran Špeliè OFM. Postavljeno 10. septembra 2001.